Mojca Rus (1946–2022)

Na oddelku modnega oblikovanja je bila zaposlena od 1969–2008, torej 39 let, kjer  je poučevala šivanje in teorijo kroja.

Intervju:

»Vedno sem si želela, da bi dijaki čim bolje (s)poznali kroje …«
(pogovor z upokojeno profesorico Mojco Rus)

 Spoštovana gospa profesorica, najprej se vam v imenu uredniškega odbora revije R5 zahvaljujemo, da ste si vzel čas za pogovor. Na šoli ste bili vrsto let zaposleni kot profesorica na oddelku modnega oblikovanja. Kako so spominjate časov poučevanja?

 Lepi spomini! Če bi rekla drugače, ne bi bilo pošteno. Na SŠOF sem bila zaposlena od 1969–2008, torej veličastnih 39 let.

Ali je bil v vašem času pouk organiziran drugače, kot je danes?

Pouk je potekal ves čas zelo podobno, čeprav ne vem, kako je zadnji dve leti, odkar sem se upokojila. Poučevanje je temeljilo na individualnem učiteljevem pristopu. Občutek imam, da se glede na učni program metode oz. načini dela niso kaj bistveno spremenili.

Kaj pa predmeti – so se prej imenovali drugače?

 Ime nosilnega predmeta se je spreminjalo. Na začetku se je imenoval tehnologija obdelave materialov in je temeljil tako na praktičnem kot teoretičnem načinu poučevanja. Pozneje se je preimenoval v krojenje. (Sedaj se imenuje konstrukcija in modeliranje.)

Katere predmete ste poučevali?

Poučevala sem šivanje in teorijo kroja. Dolgo sem bila sama na modnem oddelku, pozneje pa se mi je pridružila še ena profesorica in sva si delo lahko razdelili.

Ste radi poučevali in prenašali svoje znanje na radovedne dijake?

Lahko rečem, da sem svoje delo opravljala z veseljem. Na začetku sem sicer rabila nekaj časa, da sem se navadila, kar je čisto običajno. Kot profesorica sem se zaposlila le začasno, a je tako ostalo vse do upokojitve.

Ste tudi sami obiskovali SŠOF?

Drži! Tudi sama sem končala to šolo, zato mi okolje ni bilo tuje; pravzaprav se mi je zdelo vse nekako domače. Na svoj način sem okolje že poznala, s tem da sem, tako kot vsak, ki pride na novo, delno spremenila program in tudi način dela. Program se je ravno takrat prenavljal, tako da sem imela dobre možnosti za nekatere spremembe.

Je bila šivalnica vedno nad učilnico R9? 

 Ko sem obiskovala to šolo kot dijakinja, smo imeli šivanje kar v učilnici R9. Šivalni stroji so bili pod okni, in kadar je bil na urniku ta predmet, smo jih odkrili in začeli šivati. Ko pa sem začela poučevati, smo imeli šivalnico dve leti v zelo majhnem prostoru, ki si ga sedaj lasti Festival Ljubljana, potem pa so nas preselili v prostor, kjer je danes knjižnica. Pozneje smo imeli šivanje v učilnici poleg risalnice R1, torej v R12, kjer je sedaj kabinet. Ta učilnica ni bila primerna, saj je vedno, ko je kak dijak želel šivalnico zapustiti, moral skozi risalnico in tako (z)motil druge dijake. Potem so nas ponovno preselili v knjižnico, vendar ker z rešitvijo še vedno nismo bili zadovoljni, smo, ko so šolo obnovili, dobili prostor nad R9, kjer je šivalnica še danes. Moram iskreno povedati, da tudi ta prostor ni idealen, tako da upam, da boste nekoč na šoli našli primernejši prostor za izvajanje tega pomembnega premeta.

Koliko ur šivanja ste imeli na teden?

 Najprej smo imeli 5 ur, pozneje 4. (Sedaj so 3 ure šivanja na teden.)

Kako  se spominjate pisnih nalog? Ste sestavljali zahtevne preizkuse?

 Vedno sem si želela, da bi dijaki čim bolje (s)poznali kroje, in sem bila, to moram povedati, kar stroga. Vedno je bilo tako, da so dijaki radi šivali, krojenja pa niso marali. Ampak na koncu 4. letnika, ko so sledile priprave na modno revijo in sama izvedba, pa so ugotovili, vsaj velika večina, da je to tisto, kar ti da neko zaokroženo znanje, skratka, da znaš oblačilo pretvoriti v 3-dimenzionalno obliko. Seveda je na prvem mestu oblikovanje, ampak če kroj dobro poznaš in si ga predstavljaš, sem prepričana, da lažje in bolje oblikuješ. Menim, da sem bila kar stroga in tudi zahtevna. Ampak drugače ne more biti, če želiš »kvaliteto«.

Čemu ste se odločili za SŠOF – da bi poučevali ali da bi postali modna oblikovalka?

 Ko sem končala to šolo, sem se vpisala na Pedagoško akademijo, namreč takrat še ni bilo nobene druge možnosti študija za področje, ki me je zanimalo, in je bila to edina logična izbira. Potem so me povabili na SŠOF, da bi poučevala na oddelku modnega oblikovanja, ker je kolegica, ki je prej tu učila, zbolela in se upokojila. Ko sem začela poučevati, sem bila prepričana, da je to samo začasna rešitev, a sem tu ostala vse do upokojitve.

Vsakdo, ki obiskuje ta program in zaključi izobraževanje, si skrivaj želi, da bi se tu pozneje zaposlil. Tudi sama sem globoko v sebi gojila te želje, še zlasti zaradi tega, ker drugih možnosti za službo takrat ni bilo. Izjema so bili tisti, ki so bili štipendisti raznih znanih družb – včasih jih je bilo veliko – drugih zaposlitvenih možnosti pa ni bilo.

 Kaj počnete sedaj, ko ste upokojeni? Ali kaj pogrešate poučevanje?

 Seveda pogrešam poučevanje, ne pogrešam pa šolskega zvonca, kar sem ravnokar razglašala v zbornici svojim nekdanjim sodelavcem. Po upokojitvi vse te dejavnosti, ki si jih počel, nekako pogrešaš, čeprav moram priznati, da sem zadnje leto poučevanja že težko čakala na upokojitev. Drugače pa imam kar najlepše spomine na šolo.

Pred kratkim sem se vpisala na Univerzo za tretje življenjsko obdobje, smer umetnostna zgodovina.

Je kateri izmed vaših nekdanjih dijakov postal uspešen modni oblikovalec?

 Kar veliko jih je, npr. Nika Urbas, Uroš Belantič, Urška Drofenik … Od prejšnje generacije pa celotna ekipa Mure, ki je bila zelo močna oblikovalska ekipa, imen pa se na žalost ne spomnim. Dosegli so zelo odmevne uspehe, sedaj pa se je Murina zgodba žal končala. Moje nekdanje dijakinje so danes uspešne modne oblikovalke tudi pri Beti Metlika. (Učila je tudi Sabino Puc, Karmen Klobasa in Sašo Šušteršič – naše zdajšnje profesorice oblikovanja in risanja.)

 Kateri je vaš najljubši modni oblikovalec?

Med oblikovalci so mi najljubši Gianfranco Ferre, od starejše generacije pa Coco Chanel in Lagerfeld. Ta generacija je pustila res velik pečat. Potem pa so še vedno delujoči Armani in drugi slavni oblikovalci.

Omenili ste, da se sedaj zanimate za umetnostno zgodovino. Vas katero umetnostnozgodovinsko obdobje posebej navdušuje?

Gotovo Egipt in antika. Ti starodavni obdobji sta mi bili vedno skrivnostno privlačni. Če me vprašate za področje mode, pa bi takoj izpostavila obdobje charlestona; to obdobje mi je bilo vedno oblikovno zelo blizu.

Kakšna moda vam je všeč? Imate raje nosljivo ali visoko modo?

 Nosljiva moda za lastno uporabo, drugače pa občudujem visoko modo. Sama sem se vedno oblačila klasično.

 Kako se spominjate trendov oblačenja vaših dijakov? Zanimajo nas slogi oblačenja.

 Moda oblačenja dijakov se je zelo spreminjala. Na začetku je moda kot taka imela še nekoliko drugačen pomen. Dekleta so hodila v šolo v kostimčkih, oblekah, v visokih petah – to je bilo obdobje 70. let. Potem so začeli prevladovati bolj praktični, športni modni trendi in sledila so vsa tista obdobja, ki so blizu tudi vam.

Ali so si dijaki sami izdelovali svoja oblačila?

Morate se zavedati, da oblačil včasih ni bilo mogoče kupiti, tako da je bilo zelo dobrodošlo, da so si dijakinje same ustvarile svoje kose oblačil. Včasih vseh teh blagovnih znamk v Ljubljani ni bilo, tako da so si resnično vse sešile same. In nekatere dijakinje so bile pač uspešnejše kot druge. Vedno sem trdila, da je to, da imajo nekateri nekaj več ročnih spretnosti, prirojeno. Lahko se sicer priučiš, ampak tiste, ki so »imele malo več tega v sebi«, so bile »lepše« oblečene in so si tudi sešile več kosov garderobe; druge pa so včasih, kot smo rekli žargonsko, nekoliko »zafušale«, ampak vseeno so bile »luštne«, inovativne in zadovoljne s tem, kar so izdelale.

Kaj pa ličenje, pričeska? So se stili zelo spreminjali?

Predvsem ličenje je bilo strogo obvezno, tudi frizure in tako naprej. Vedno sem rekla, da so naši dijaki prepoznavni kot skupina, če so se kje pojavili. Do danes se je to res zelo spremenilo, ali je to dobro ali slabo, pa težko sodim.

So bili kdaj kakšni ekstremni primeri na oddelku modnega oblikovanja, npr. pankerice ipd.?

Tudi, seveda! Ko so se pojavili prvi primeri panka, še nismo dobro vedeli, ali je to v redu ali ne; ali to deluje kvarno na mladino ali ne. To, na kar danes nisi več tako pozoren, je bilo včasih zelo izstopajoče in jasno je, da so se »punkdijaki« pojavili tudi na modnem oddelku. Spomnim se, bilo je v 80., da je neka dijakinja imela irokezo – žal se imena ne spomnim. Takrat je ta primer na šoli zelo odmeval. Profesorji niso bili povsem prepričani, ali je primerno in dopustno, da dijaki prihajajo k pouku tako urejeni. Vendar smo na modnem oddelku ta pojav razumeli kot modni izziv, poskus.

Ali je bilo v razredu vedno več deklet kot fantov?

Včasih je bilo fantov več, vendar so dekleta vedno prevladovala. Moram pa povedati, da so se fantje običajno bolj trudili kot dekleta.

So se mladi v vseh teh letih kaj spremenili, npr. njihov odnos do mode, dela,  ustvarjanja?

Zanimivo bi bilo vprašati dijake. Verjamem, da vsak, ki pride na oddelek modnega oblikovanja, obožuje oblačila, modo, ga zanimajo sodobni modni trendi. Koliko pa se je ta odnos spremenil, pa težko rečem, ker sem se tudi sama morala, tako kot verjetno moje kolegice, prilagajati na to, kako dijaki modo sprejemajo. Včasih so jo dojemali drugače – mogoče bi vi sedaj rekli na bolj romantičen način – sedaj pa je to postalo nekaj drugega; moda je razumljena kot nekaj komercialnega, morda celo kot način življenja. Moda je včasih imela predznak nekega prestiža, tega sedaj, vsaj v vsakdanji modi, ni več, pa čeprav še vedno govorimo o (poznanih) prestižnih blagovnih znamkah.

Menite, da je med mladimi veliko zanimanja za poklic modnega oblikovalca?

Zdi se, da ga je kar veliko, kar potrjuje tudi vpis. Morate vedeti, da včasih oddelki niso bili tako polni. Sedaj pa so se normativi spremenili in so razredi posledično večji. Vesela sem, da je še vedno tako velik interes za ta poklic.

Vsako leto poteka na naši šoli tradicionalna modna revija dijakov 4. letnika modnega oblikovanja. Si jo ogledate vsako leto? Kakšni so vaši spomini na revijo? Mogoče se spomnite kakšne anekdote iz zakulisja?

Seveda si jo ogledam vsako leto. Do danes sta bili le dve modni reviji in je bilo zelo prijetno priti in si revijo ogledati, ne da bi mi bilo treba sodelovati, ker je, kot boste sami kmalu okusili, toliko dela, da je to z besedami težko opisati. To je treba doživeti in šele lastna izkušnja je tista prava.

Anekdot je veliko. Vsako leto se kaj zgodi, tudi v tem smislu, da nekaj ne uspe. Včasih upaš, da bo, glede na pridobljene izkušnje s posameznimi dijaki, vse potekalo v najlepšem redu, potem pa te preseneti kakšen dijak, ki prej ni toliko obetal in obratno. Tako se je enkrat na generalki pojavil kos oblačila, konkretno hlače, ki jih, ne glede na prejšnja pomerjanja, manekenka ni mogla obleči, ker je dijakinja enostavno pozabila na zadrgo, in potem smo vzeli škarje, hlače prerezali, pod jopičem na zadnji strani pa z varnostno zaponko zapeli, tako da poseg ni bil opazen. Večkrat se je zgodilo, da se je na kakšnem zelo oprijetem oblačilu pokvarila zadrga – običajno je šlo za daljše zadrge – in jo je bilo treba zelo hitro zašiti, da je manekenka lahko šla na pisto. Potem se je zgodilo tudi to, da smo pomešali vrstni red izhodov. To se je dogajalo na prvih modnih revijah, ko smo predvajali glasbo za vsak model posebej in je bila zmešnjava res popolna. Tega, da bi kakšna manekenka na pisti padla, se ne spomnim, zgodilo pa se je, da so dijaki kdaj tudi oblikovali obuvala, s katerimi je bilo potem zelo težko hoditi. Kakšne platforme, kakšna ogledalca na obutvi … Tako da so se kdaj manekenke tudi porezale in se je potem oblačilo umazalo s krvjo. Anekdot ne bi nikoli zmanjkalo.

Ali ste imeli kakšno samostojno modno revijo, na kateri ste predstavili svojo kolekcijo oblačil?

Kot oblikovalka sem sodelovala na eni modni reviji, in sicer takoj po zaključku šole. Vsako leto so na sejmu mode organizirali revijo in so potencialne kandidate iskali tudi med dijaki oblikovne šole, tako da sem dobila priložnost in se dejavno vključila v organizacijo in izvedbo modne revije. Svoje revije pa nisem imela. Morate vedeti, da včasih tega pri nas ni bilo. Nekaj časa je pri nas izhajala revija Elle, in to v slovenščini – danes izhaja v drugačni obliki – in spomnim se, da me je takratna urednica prosila za nekaj strokovnih člankov. Ampak to je bilo »bolj tako« – najeli so te, nikoli pa plačali, tako da je vsak, ki je začel sodelovati s to revijo, sodelovanje kmalu prekinil. Kaj hočemo, »neplačniške« navade so bile razvite že takrat.

Kaj pa blago in materiali – so bili včasih dražji ali cenejši v primerjavi z današnjim časom?

Menim, da so bili dražji, a so bili, in v to sem trdno prepričana, tudi kvalitetnejši. Predvsem je bil poudarek na naravnih materialih, ki jih danes že težko dobiš. Pri tem nikakor ne mislim, da sodobni, umetni materiali niso kvalitetni. Če primerjamo cene blaga, lahko rečem, da so se spremenile in da je danes veliko lažje dobiti poceni material, kar je za vas dijake gotovo dobro, da lažje eksperimentirate. Včasih je bilo metrsko blago veliko dražje, tako da si nisi mogel dovoliti, da ne bi nič nastalo. Lahko rečem, da je bilo odgovorno dejanje zarezati s škarjami v drago blago. No, treba je poudariti, da je ponudba blaga danes precej večja.

Kaj je z oblikovalskega vidika za vas pomembnejše – da je oblačilo narejeno zelo »oblikovalsko« in npr. vzeto z »drugega planeta« ali pa da nekaj že obstaja in to oblikovalec interpretira po svoje?

Izvirnost je gotovo zelo pomembna in je nenadomestljiva, a hkrati mislim, da če znaš iz prevladujočih smernic in že videnih stvari izluščiti neko svojo idejo, je to enako pomembno, saj je ravno tako kreativno. Mislim, da se vsak navezuje na stvari, ki jih je že kje videl, in v to sem prepričana. Nekaj povsem novega pa si je težko izmisliti.

Z Mojco Rus, upokojeno profesorico, sta se pogovarjala Ema Nunar in Dejan Petrovič, dijaka 3. c-razreda

Mentorica: mag. Sabina Puc, prof.