20. novembra smo dijaki 3. f in 3. g že ob 6. uri z avtobusom odrinili z Dolgega mosta v Ljubljani proti Rimu. Z nami so se odpravili profesor Anton Starc in profesorici Veronika Vesel Potočnik ter Bernarda Uratnik. Vozili smo se v popolni (speči) tišini. Ustavili smo se v Orvietu, mestu, ki stoji na skali, in si ogledali renesančno katedralo. Pozno zvečer smo prispeli v Rim.

Foto: Nuša Trontelj, Zoja Nagode, Lia Paternoster in Veronika Vesel Potočnik

Zgodaj zjutraj smo šli na podzemno železnico. Pred tem so nas opozarjali, naj budno pazimo, da nam kdo česa ne ukrade, in pristavili, da Rim trenutno zaseda prvo mesto na lestvici po številu tatvin. Srečno smo se rešili iz množice potnikov in pred nami je stal Kolosej. Ko smo vstopili vanj, se nam je odprl pogled na galeba, ki s kljunom drži za vrat goloba in ga stresa, kot pes otresa meso s kosti. Na licu mesta smo lahko videli, kako se kruta preteklost Koloseja izraža v sedanjosti. Čez nekaj minut je galeb s svojim tovarišem požrl goloba. Krenili smo dalje.
Ogledali smo si ostanke starega jedra Rima. Videli smo staro telovadnico na prostem, kjer so vadili tudi v Mussolinijevem času.
Obiskali smo Panteon, veličastno zgradbo z ogromno kupolo z luknjo v sredi. Tako ogromna je, da jo je s pogledom težko zaobjeti. Včasih so bile na stropu zlate zvezde. Stopili smo v mnogo bazilik in cerkva. Ker je avtor obvladal zakonitosti iluzionističnega slikarstva, se nam je zdelo, da namesto ravne poslikane stene na stropu vidimo pravo kupolo.
Popoldne smo imeli prost čas. Vodič nam je priporočil “Čopovo ulico”, tako pravi dolgi ulici, kjer je v Rimu največ trgovin. Dobiti smo se morali pri obelisku. Z nekaj sošolci smo dolgo čakali pred napačnim obeliskom, saj se ni težko zmotiti, ko pa jih je toliko. Pet minut pred zborom smo začeli teči nazaj po “Čopovi ulici” in za nami je začela voziti policija, ki je slučajno takrat peljala mimo. Najbrž smo bili videti sumljivi.
Ker je bil konec drugega dneva srečen, smo lahko šli tretji dan v Vatikan. Ko smo se prebili čez vrste in senzorje v vatikanskih muzejih, smo dobili slovensko in srbohrvaško vodičko. Vodička naše skupine je edina slovenska vodička v celem Vatikanu. Videli smo Atensko šolo, kip Laokonta s sinovi, kip Apolona Belvederskega, v množici sem opazila Perikleja in se hitro slikala z njim, sprehodili smo se skozi hodnik, kjer ima Papež zemljevide svoje nekdanje države in na enem so napisana imena krajev naše Primorske. Videli smo baziliko svetega Petra. Na koncu smo stopili še v Sikstinsko kapelo in na stropu videli Stvarjenje Adama in Izgon iz raja. Kapela je hudo smrdela, saj je bila polna ljudi. Vodička nas je opozorila, naj poiščemo božjo ritko, s katero se je Michelangelo maščeval papežu zaradi nesporazumov pri delu.
Popoldne smo šli v galerijo Borghese. Veliko slik je bilo na stropu in te so bile najlepše, zato me je konec dneva bolel vrat. Profesor Starc nam je pokazal kip Apolona in Dafne, kip Davida, ki strelja s fračo, in mnogo drugih. V galeriji je bilo toliko podrobnosti v vsaki sobi, da kar nisem vedela, na kaj naj usmerim svoj pogled.
Med potjo domov smo se ustavili v Arezzu. Ravno na ta dan je bil tam božični sejem. Trg Pizza Grande je bil najbolj živahen, na stojnici smo si nekateri kupili presto. Za konec smo se ustavili še v Caprese, pri rojstni hiši Michelangela. V njej ni bilo videti skoraj nič posebnega, vseeno pa sem videla Michelangelov rojstni list. Slavo sta požela domača muzejska mačka, ki sta hodila za nami.
V Ljubljano smo prispeli ob 22.40 z novim znanjem v glavi, lepimi spomini in z dobrimi fotografijami.

Zoja Nagode, 3. f