Nekaj dijakov SŠOF nas je v okviru izmenjave Erasmus januarja letos letelo na otok La Palma. Med zimskim časom v Sloveniji smo za en teden na La Palmi podoživljali tople poletne dni. Zdaj pa je prišel čas, da tudi Španci spoznajo našo kulturo, pokrajino, glasbo, hrano …
Navdušeni so bili nad velikostjo in arhitekturnimi značilnostmi naših Križank. Sledil je ogled notranjosti šole, pokukali smo v učilnice in spoznavali različne programe naše šole. Pod mentorstvom profesorja Marka Turka smo se preizkusili v fotografiranju. Nastali so črno-beli portreti, ki bodo lep spomin našim gostom. Pozneje je sledil obisk SVŠGUGL, kjer smo imeli priložnost pridružiti se njihovemu pouku. Nekateri so bili pri pouku plesne smeri šole, drugi pa filmske. Skupaj smo odšli še na pouk improvizacije, ki me je kar navdihnila.
V torek smo se napotili na Primorsko, natančneje v Piran. Sprehodili smo se do piranskega obzidja, s katerega se vidi prelepo staro mestno jedro. Z razgledne točke ob cerkvi sv. Jurija seže pogled vse od Italije in Hrvaške. To je bil moj prvi letošnji obisk obale, ki me je spomnil, kako že pogrešam morje. Voda je imela slabih 17 stopinj Celzija, a to ni ustavilo Špancev, ki so se hrabro odločili, da preizkusijo slovensko morje. Na začetku jih je mrzla voda kar presenetila, ampak na koncu so vsi veselo čofotali v vodi.
Po morskih dejavnostih nas je pot odnesla v Škocjanske jame. Španci so bili nad jamo in kraškimi pojavi zelo fascinirani, saj večina še nikoli ni obiskala jame. Njihov otok La Palma namreč nima kraškega sveta tako kot Slovenija. Čeprav sem jamo obiskala že drugič, je bil sprehod po mostu na višini 45 metrov zame še zmeraj enako neverjetno doživetje kakor prvič. Po 500 prehojenih stopnicah smo se odpravili domov, prevzeti s kraškim svetom. Nekateri so imeli še dovolj energije, da so si zvečer ogledali plesno predstavo.
Naslednji dan smo se lotili delavnice z glino. Preizkusili smo se na lončarskem vretenu in oblikovali skledo. Ker nas je bila večina nevešča dela na vretenu, je bila profesorica Anna Rosa Jacobs Tomšič v veliko pomoč. Ampak ravno zaradi našega neznanja so nastali zelo raznoliki izdelki. Vsako delo je imelo svoje posebnosti in “deformacije”, vendar je bil to čar vsega tega. Zabavno je bilo opazovati, kako so se z glino mučili Španci, a na koncu so se vsi ponašali s svojim izdelkom.
Nadaljevali smo z ogledom Plečnikovih del po Ljubljani, ogled se je zaključil v Plečnikovi hiši. Hiša je izvrstno ohranjena in ne veliko spremenjena, zato sem dobila še boljši občutek o življenju v njej. Plečnikova posest je presenetljivo velika glede na dejstvo, da je živel sam. Najbolj me je očaral njegov zimski vrt, ki gleda na krasen zunanji vrt. Res se vidi, kako je bilo vse v njegovem domu premišljeno do podrobnosti.
Naš najljubši dan je bil četrtek, ko smo šli v Bohinj. Čakale so nas športne dejavnosti, na vodi, na zemlji in še kamnu. Čeprav je bila voda v jezeru še zelo mrzla, smo se odpravili s kanuji po jezeru, v upanju, da le ne pademo v vodo. Moje roke so bile utrujene od veslanja in usmerjanja kanuja, saj nas je zoprno odnašal tok. Veslanje nazaj je bilo mnogo lažje, saj se nam je v kanuju pridružil nekdanji profesionalni slalomski kanuist Niko Testen, poleg tega pa smo pluli v smeri toka in je bilo treba bistveno manj veslati. Pokazalo se je še sonce, z jezera je bil lep razgled na gore, ki obdajajo Bohinjsko jezero. Nadaljevali smo na kolesih, zaradi česar me je še dva dni pozneje bolela “zadnja plat”. Ustavili smo se pri plezališču Pod Skalco, kjer smo se lahko preizkusili v plezanju. Skoraj vsi naši gostje so se navezali na vrv, tega pa se nismo branili niti mi. Tudi jaz sem zbrala pogum in se podala v vertikalo. Na začetku sem imela nekaj težav, ko pa sem dobila občutek v nogah, sem bila pri vrhu, kot bi mignil. Tako sem bila osredotočena na postavitev svojih okončin, da sploh nisem bila pozorna, kako blizu cilja sem. Po cingljanju zvončka na cilju sem se obrnila dol proti naši skupini in šele takrat sem dojela, kako visoko sem splezala. Ta dan sem bila res ponosna nase, saj sem dvomila, da sem tega zmožna, a na koncu sem presenetila samo sebe.
Za češnjico na tortici smo v petek obiskali mesto na vodi, Benetke. Seveda ni šlo brez ogleda slavnega mosta Rialto in Piazze San Marco. Benetke mi s svojim številom mostov in majhnih ulic predstavljajo labirint, a k sreči se v njem nismo izgubili. Po kroženju po mestu smo naleteli še na antično knjigarno, zanimiv se mi je zdel italijanski dizajn knjižnih platnic, ki se razlikuje od našega.
Dan v Benetkah smo zaključili pred železniško postajo, kjer je sledil najtežji trenutek tega tedna. Treba se je bilo posloviti od ljudi, ki smo jih v tako kratkem času vzljubili in se z njimi povezali, od ljudi, ki so polni energije in pozitivnosti, ki se je kar nalezeš, in morda celo od ljudi, ki jih ne bomo nikoli več videli. Postajo smo zapustili v solzah in v upanju, da se ponovno vidimo.
Izkušnja z Erasmusom, potovanje na La Palmo, spoznati in slišati španski jezik “iz prve roke”, je bila najboljša izkušnja mojega življenja. Spoznala sem toliko čudovitih ljudi, ki mi bodo ostali v spominu za vedno …
Španski dijaki so bili naši gostje od 6. do 12. aprila 2024. Našo šolo, mesto, državo in ljudi so spoznavali v družbi dijakov in učiteljev SŠOF. Hvala vsem sodelujočim dijakom (preveč vas je, da bi vas lahko naštela) in učiteljem Marku Turku, Mihu Benedičiču, Damijanu Kracini, Anni Rosi Tomšič Jacobs, Romi Pokorn, Luku Jančiču, Veroniki Vesel Potočnik in Marti Krejan Čokl. Najbolj pa smo hvaležni profesorici Aleksandri Ardalić, ki nam je omogočila to izjemno in nepozabno doživetje.
Tjaša Bovhan, 3. e
Foto: dijaki in učitelji